dr. Mateja Černič
Masovno cepljenje otrok s hepatitisom B je ena izmed večjih absurdnosti cepilnih programov. Marsikje (ZDA, Avstralija, po novem tudi Anglija) cepijo otroke že ob rojstvu, v Sloveniji pa pred vstopom v šolo. To je, zlasti če je zakonsko obvezno, popolnoma neupravičeno in neopravičljivo, saj je pri otrocih tveganje okužbe s hepatitisom B, do katere privede predvsem tvegano vedenje (hepatitis B se prenaša predvsem preko krvi in semenske tekočine) izredno majhno. To je lepo razvidno tudi iz podatkov o okužbah v obdobju pred uvedbo rutinskega cepljenja otrok.
Kakšna bolezen je torej Hepatitis B, za katerega je predpisano obvezno cepljenje 5-6 letnih otrok s 3 odmerki cepiva (od leta 1998, glej Kraigher et al. 2011, str. 19), za katerega niso bile opravljene ustrezne varnostne študije (o študijah več tukaj)?
Po navedbah NIJZ-ja (1. 3. 2007) je "Hepatitis B virusna nalezljiva bolezen, ki prizadene jetra. Virus se pri okuženi osebi nahaja v visokih koncentracijah v krvi, slini, spermi, vaginalnem izločku; v majhnih količinah pa tudi v urinu, blatu, znoju, solzah in mleku doječe matere. Iz tega sledijo tudi možni načini okužbe: Najpogostejši način okužbe je nezaščiten spolni odnos z okuženo osebo. Pogost je prenos med narkomani zaradi souporabe okuženih igel. Na isti način se ta virus širi tudi pri tetoviranju, prebadanju ušes, akupunkturi ali obrezovanju. Okužena mati lahko prenese VHB na otroka pred, med porodom ali po njem. Pri nenamernih poškodbah z iglami ali drugimi ostrimi predmeti, če so onesnaženi s krvjo okužene osebe (zdravstveno osebje; stik z odvrženimi iglami; osebe, ki uporabljajo skupne britvice, zobne ščetke,...). Prenos s krvjo in krvnimi pripravki, ki je bil včasih pogost, je danes v razvitem svetu zelo redek zaradi obveznega testiranja krvi krvodajalcev".
Kot je torej razvidno iz navedb Nacionalnega inštituta za javno zdravje, tveganje za okužbo s Hepatitisom B obstaja predvsem pri narkomanih, prostitutkah ipd. Predšolski otroci praviloma nimajo nezaščitenih spolnih odnosov z okuženimi osebami, prav tako običajno ne uživajo trdih drog ter si ne izmenjujejo igel (tudi tetovirajo se bolj redko). Nikakor torej niso populacija, za katero bi bilo obvezno cepljenje s hepatitisom B upravičeno in opravičljivo.
Obvezno cepljenje otrok s Hepatitisom B bi bilo glede na karakteristike in pogostost okužbe neupravičeno in neopravičljivo celo v primeru, če bi bile za cepivo izvedene ustrezne varnostne študije. Glede na to, da metodološko ustrezne varnostne študije niso bile izvedene (ponovno: glej tukaj), pa je obvezno cepljenje otrok s hepatitisom B še toliko bolj neetično in nelegitimno.
Pri utemeljevanju cepljenja otrok s hepatitisom B so pogosti argumenti tipa "otrok se lahko med igranjem v peskovniku zbode z okuženo iglo in zboli za hepatitisom B"[1]. Zveni dokaj prepričljivo (ali vsaj dovolj strah vzbujajoče), vendar pa sta potencialna, teoretična možnost in dejansko uresničenje potencialnega scenarija dve različni zadevi. Možno je skorajda vse. Verjetnost, da se bo nek scenarij uresničil ali celo dejanska uresničitev določenega scenarija pa je popolnoma druga pesem. Ko pogledamo dejanske številke okuženosti s hepatitisom B pri otrocih iz obdobja pred uvedbo obveznega cepljenja otrok, vidimo, da je verjetnost okužbe ekstremno majhna (glej Tabelo 1).
Tabela 1: Prikaz akutnih okužb s hepatitisom B v 5-letnem obdobju pred uvedbo obveznega cepljenja s hepatitisom B za otroke v Sloveniji
|
leto |
starost |
št. otrok |
št. okužb s HepB |
št. okužb na 100.000 otrok |
v % |
1/x |
|
1993 |
0-14 let |
379.419 |
3 |
0,790 |
0,000791 |
1/126.473,00 |
|
15-19 let |
149.654 |
9 |
6,013 |
0,006013 |
1/16.628,22 |
|
|
0-19 let |
529.073 |
12 |
2,268 |
0,002268 |
1/44.089,41 |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
1994 |
0-14 let |
368.578 |
3 |
0,813 |
0,000813 |
1/122.859 |
|
15-19 let |
150.871 |
8 |
5,302 |
0,005302 |
1/18.858,87 |
|
|
0-19 let |
519.449 |
11 |
2,117 |
0,002118 |
1/47.222,63 |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
1995 |
0-14 let |
360.472 |
0 |
0 |
0 |
0 |
|
15-19 let |
151.773 |
8 |
5,271 |
0,005271 |
1/18.971,62 |
|
|
0-19 let |
512.245 |
8 |
1,561 |
0,001561 |
1/64.030,62 |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
1996 |
0-14 let |
348.392 |
4 |
1,148 |
0,001481 |
1/87.098 |
|
15-19 let |
150.062 |
10 |
6,663 |
0,006664 |
1/15.006,2 |
|
|
0-19 let |
498.454 |
14 |
2,808 |
0,002808 |
1/35.603,85 |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
1997 |
0-14 let |
338.068 |
0 |
0 |
0 |
0 |
|
15-19 let |
147.875 |
5 |
3,3812341 |
0,003381 |
1/29.575 |
|
|
0-19 let |
485.943 |
5 |
1,0289272 |
0,001028 |
1/97.188,6 |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
1993-1997 povprečje |
0-14 let |
358.986 |
2 |
0,55712479 |
0,000557 |
1/179.493 |
|
15-19 let |
150.047 |
8 |
5,33166274 |
0,005332 |
1/18.755,87 |
|
|
0-19 let |
509.033 |
10 |
1,96450917 |
0,001964 |
1/50.903,3 |
Vir: SURS (1994 : 70; 1995 : 75; 1996 : 82; 1997 : 82; 1998 : 84), elektronska komunikacija z IVZ z dne 10.
7. 2013.
Pregled podatkov za 5-letno[2] obdobje pred uvedbo obveznega cepljenja s hepatitisom B za otroke pokaže, da je v obdobju 1993-1997 do akutne okužbe s hepatitisom B v letnem povprečju prišlo pri 1 od 179.493 otrok, starih 0-14 let. Vsako leto se torej okuži 1 od 179.493 otrok, starih 0-14 let. To je 0,55/100.000 otrok ali 0,00055 % otrok, starih 0-14 let, na leto.
To pomeni, da ima posamezen otrok 0,0082 % možnosti (0,00055 % x 15 = 0,0082 %), da se bo kadarkoli do svojega 15. leta okužil s hepatitisom B. Z drugimi besedami, do svojega 15. leta se skupno okuži 29,4 otrok v celotni populaciji 358.986 otrok, starih 0-14 let (0,0082% od 358.986 otrok je 29,4 otrok). To je 1 na 12.210 otrok ali 8,19 / 100.000 otrok, ali 0,0081% otrok, starih 0-14 let.
Če podatke za populacijo starih 0-14 let primerjamo s populacijo starih 15-19 let, se jasno pokaže, da je pri najstnikih že prisotno tvegano vedenje, zato je tudi stopnja okužb precej višja kot pri otrocih. Vedno se je treba zavedati oz. upoštevati, da tveganje za okužbo s hepatitisom B ni enakomerno porazdeljeno po populaciji. Hepatitis B ne "leta po zraku", temveč je možnost za okužbo tesno povezana s tveganim vedenjem (npr. intravenozno uživanje mamil in nezaščiteni spolni odnosi z okuženimi osebami), kar pomeni, da je za veliko večino populacije realno tveganje praktično nično. Vsekakor še zdaleč ne dovolj veliko, da bi opravičevalo takšne drastične ukrepe kot je masovno cepljenje cele populacije.
Torej, pri mladostnikih, starih 15-19 let, je v obdobju pred uvedbo rutinskega cepljena (1993-1997) na letni ravni v povprečju prišlo do okužbe pri 1 od 18.755 najstnikov. Vsako leto se je torej okužil 1 od 18.755 najstnikov, starih 15-19 let. To je 5,33/100.000 najstnikov ali 0,0053 % najstnikov, starih 15-19 let, na leto.
To pomeni, da ima posamezen najstnik 0,026 % možnosti (0,0053% x 5 = 0,026%), da se bo v obdobju med svojim 15. in 19. letom starosti okužil s hepatitisom B. Z drugimi besedami, v starosti 15-19 let se skupno okuži 39 najstnikov v celotni populaciji 150.047 najstnikov (0,026% od 150.047 je 39[3]). To je 1 na 3.847 najstnikov ali 25,9 / 100.000 ali 0,025% najstnikov, starih 15-19 let.
Te številke so že same po sebi več kot dovolj povedne. Vnesimo zdaj v to zgodbo še cepljenje s hepatitisom B. Kot rečeno, so otroci v starosti 5-6 let (ob vstopu v šolo) cepljeni s 3 odmerki cepiva (vsaka dodatna doza poveča možnost stranskih učinkov, tudi sama intenziteta se pogosto stopnjuje).
Zaradi lažjega računanja in interpretiranja se delajmo, da veljajo naslednje predpostavke (ki so sicer popolnoma neresnične):
a) "cepivo je 100% učinkovito"
b) "cepivo je 100% učinkovito vsaj 20 let"
c) "vsi so cepljeni že ob rojstvu"
Predpostavka "a" ne drži, poleg tega pa tudi koncentracij protiteles ni dokaz učinkovitosti. Dejansko učinkovitost bi lahko ocenjevali na podlagi predkliničnih študij, v katerih bi bili necepljeni in cepljeni posamezniki ustrezne živalske vrste izpostavljeni realni možnosti okužbe s hepatitisom B (sama takšnih študij nisem našla, kar pa seveda ne pomeni, da ne obstajajo - če jih je kdo kje zasledil, bom hvaležna, če me obvesti).
Tudi predpostavka "b" ne drži. Ne vemo, kako dolgo naj bi cepivo sploh bilo učinkovito: "Tako kot pri drugih cepivih proti hepatitisu B trajanje zaščitnega učinka pri zdravih cepljenih osebah trenutno ni znano" (HBVaxpro, SmPC, str. 5).
Seveda tudi predpostavka "c" ne drži, vendar jo, tako kot drugi dve, vpeljujem zaradi lažjega računanja oz. interpretiranja.
Torej, celo če bi bilo cepljenja s hepatitisom B 100 % učinkovito, bi bilo potrebno cepiti 179.493,00 otrok v starosti 0-14 let, da bi na leto preprečili okužbo enega samega otroka v tej starostni skupini. In to cepljenje se izvaja s cepivom, za katerega niso nikoli bile izvedene metodološko ustrezne študije o varnosti (glej tukaj).
Da je cepljenje proti okužbi, do katere na letni ravni pride pri 0,55 od 100.000 otrok v starosti 0-14 let in pri kateri bi bilo celo v primeru 100 % učinkovitosti cepiva potrebno cepiti 179.493,00 otrok, da bi teoretično na leto preprečili okužbo pri enem samem otroku, zakonsko obvezno, jasno kaže na skrajno neracionalnost, zaslepljenost, neetičnost in neodgovornost strokovnih in državnih organov. Situacija je kratko malo absurdna in kaže znamenja kaznivega dejanja. Zgolj ugibamo lahko, kateri dejavniki so privedli do tega, da v shemo rutinskega, celo obveznega cepljenja, pade cepljenje za bolezen, za katero na leto zboli 1 od 179.493 otrok.
Tudi če gledamo kumulativne podatke, torej za obdobje vseh 15 let, je zakonsko obvezno oz. rutinsko cepljenje enako neupravičeno in neopravičljivo. V tem primeru je potrebno cepiti celotno populacijo (358.986 otrok, starih 0-14 let), da bi preprečili okužbo pri skupno 29,4 otrocih. Z drugimi besedami, cepiti je potrebno 12.210 otrok, da bi preprečili, da bi pri enem samem otroku v tej populaciji kadarkoli do njegovega 15. leta prišlo do akutne okužbe s hepatitisom B.
Nikakršna korektno izvedena analiza v primeru hepatitisa B ne more pokazati ugodnega razmerja med koristmi in tveganji masovnega / rutinskega / zakonsko obveznega cepljenja otrok s hepatitisom B.
Celo če gledamo iz izključno ekonomskega vidika (kar je pravzaprav eden od pogostih argumentov, saj naj bi bilo cepljenje eden najučinkovitejših in najcenejših javnih ukrepov), vidimo, da je rutinsko cepljenje otrok s hepatitisom B popolnoma neracionalno in neopravičljivo.
Cena enega odmerka cepiva HBvaxPro 5mcg stane 7,04 eur[4]. Za "zaščito" so potrebni trije odmerki, kar skupaj znese 21,12 eur. Da bi se teoretično na letni ravni preprečilo eno samo okužbo s hepatitisom B pri otrocih v starosti 0-14 let, je potrebno cepiti 179.493 otrok, kar znese 3.790.892,16 eur, torej skoraj 4 milijone evrov. Porabiti več kot 3.7 milijonov javnega denarja za teoretično preprečitev ene same okužbe na leto je neetično in neracionalno, celo če gledamo izključno iz ekonomskega vidika. In tu govorimo zgolj o denarnih stroških samega cepiva, niso pa upoštevani stroški sanacije stranskih učinkov po cepljenju (prav tako ni upoštevano, da je z vsako dodatno dozo večja tudi verjetnost stranskih učinkov).
Tudi če gledamo za celotno obdobje 15 let, situacija ostaja enaka. Torej, imamo 358.986 otrok, starih 0-14 let. Od teh otrok je 29,4 otrok takih, ki se bodo kadarkoli do svojega 15. leta okužili s hepatitisom B. Potrebno je torej cepiti 358.986 otrok, da bi preprečili okužbo 29,4 otrok v tej populaciji (oz. 1 / 12.210 otrok). Kar pomeni, da je potrebno porabiti 7.581.784 evrov, torej več kot 7,5 milijonov evrov, da bi preprečili 29,4 okužb v celotni populaciji otrok. To znese 257.883 evrov na en sam primer okužbe v tej populaciji. Kje točno je tu tista tako opevana ekonomska racionalnost?
[1]
Slovenski pediatri uporabljajo tudi še bolj za lase privlečene argumente; npr. tega, da "se otrok lahko okuži preko pribora v restavraciji" (vir: pričevanja staršev v podporni skupini SVOOD).
[2]
Povprečje v 5-letnem intervalu je vzeto z namenom čim bolj realne slika, torej z namenom, da se nevtralizira "sezonska" nihanja, kot je npr. 0 okužb v letu 1995 in 4 okužbe v letu 1996.
[3]
Kot lahko vidim, je izračunana verjetnost oz. izračunano skupno število okuženih najstnikov precej blizu dejanskemu število okužb, zabeleženih v 5 letnem obdobju (39 vs. 40)
[4]
vir: Centralna baza zdravil, www.cbz.si, 10. 7. 2013