Kako skrbno in strokovno se Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) loteva priprave in evaluacije programov obveznega cepljenja otrok?

V dobrem letu poskusov pridobitve informacij o cepivih se mi je nabralo mnogo dopisovanj in zgodb z NIJZ. Njihova standardna taktika je izmikanje, podajanje delnih in pomanjkljivih odgovorov, »napačno razumevanje« vprašanj ipd. Na tem mestu podrobneje opisujem najbolj absurdno izmed teh zgodb, ki je hkrati tudi najbolj problematična. In ki zelo nazorno razkrije modus operandi ene izmed temeljnih slovenskih institucij. 

 

Za večino vprašanj je bilo potrebnih več zelo jasno in natančno napisanih pisem s ponavljajočimi se prošnjami po informacijah, saj so bili odgovori praviloma izmikajoči, nerelevantni ali pa je bilo vprašanje »napačno razumljeno«. V nekaterih primerih je bila potrebna tudi pritožba na IP.

 

Večino informacij, nikakor pa ne vseh, sem po vztrajnem pisarjenju nazadnje vendarle pridobila – toda zgolj zato, ker dobro poznam tematiko, zaradi česar me izmikanje in dimne zavese niso preslepile. Absurdno pa se je zapletlo pri izjemno preprostem vprašanju, pri katerem res nisem pričakovala težav: »katerega leta so bili uvedeni posamezni odmerki posameznih cepiv«.

 

Odgovora na to vprašanje nisem nikoli dobila – ker NIJZ, glavna institucija, zadolžena za varovanje javnega zdravja in izvajanje programov cepljenja, tega osnovnega podatka preprosto... nima. Se je pa v več kot 8,5 mesecih prizadevanj za pridobitev te osnovne informacije (od 18. 10. 2013 do 7. 7. 2014)[1] jasneje kot pri drugih vprašanjih razkril problematičen način delovanja NIJZ. Zgodbo predstavljam po korakih, tako kot se je odvijala in kot sem jo razumela v vsaki posamezni fazi:[2]

 

• 18. 10. 2013 sem na NIJZ poslala povpraševanje o tem, katerega leta so bili v program obveznega cepljenja otrok uvedeni posamezni odmerki posameznih cepiv (npr. 4. odmerek oslovskega kašlja, 5. odmerek davice, 2. odmerek mumpsa ipd.). 30. 10. 2013 so me napotili na članek Kraigher 2012, v katerem so zajete nekatere, ne pa vse zahtevane informacije. Ob tem so pojasnili, da »je trenutno oseba, ki bi lahko pripravila dokumente, odsotna« ter da naj bi se predvidoma vrnila po praznikih.
• 17. 11. 2013 sem jih ponovno prosila za informacije, ki v zgornjem članku niso zajete. Odgovora ni bilo, zato sem 3. 12. 2013 ponovno prosila za (natančno in specifično navedene) informacije. Tokrat je odgovor prišel, z obrazložitvijo, da je omenjena sodelavka še vedno odsotna ter s ponovno obljubo, da se mi oglasijo, ko se sodelavka vrne z bolniške.[3]

 

Toda tudi po preteku 50 delovnih dni oz. več kot 2,5 mesecih od prvotne prošnje z NIJZ niso posredovali želenih informacij, zato sem zoper njih 3. 1. 2014 vložila pritožbo na IP zaradi molka organa.

 

Iz zgornje korespondence z NIJZ je bilo možno sklepati, da podatke o letnicah uvedbe posameznih odmerkov cepiv imajo,[4] da pa so razpršeni po različnem arhivskem gradivu. Vendar pa je argument/izgovor, da mi informacij ne morejo posredovati, ker je oseba, zadolžena/primerna za posredovanje tovrstnih informacij, na bolniški, skrajno problematičen iz več vidikov:

 

• Če informacij resnično ni možno dobiti zato, ker je oseba, ki ima dostop do njih, že več kot 50 delovnih dni oz. že več kot 2 meseca in pol na bolniški, to kaže na skrajno malomarnost in slabo opravljanje delovnih nalog s strani NIJZ. Če je uslužbenec dejansko odsoten že več kot 2 meseca in pol, bi bilo za pričakovati, da bodo njegove delovne naloge v času odsotnosti razporejene na ostale uslužbence. Glede na izjave NIJZ temu očitno ni tako, kar kaže na stopnjo malomarnosti, ki je nedopustna za državno institucijo.
• Če temu ni tako, če do informacij lahko dostopa tudi kak drug uslužbenec NIJZ, potem gre pri izgovarjanju na »sodelavko na bolniški« za načrtno zavajanje in laganje z namenom onemogočanja dostopa do informacij.

 

V obeh primerih gre za skrajno problematično in nedopustno ravnanje javne institucije, zrelo za dodatno prijavo.

 

Zgornji vidiki so bili izpostavljeni tudi v pritožbi IP, na podlagi katere je IP 14. 1. 2014 izdal odločbo št. 0900-4/2014/2 ter NIJZ pozval, naj mi v roku 5 dni od prejema dopisa omogoči dostop do zahtevanih informacij javnega značaja.

 

NIJZ je 17. 1. 2014 v odgovor izdal odločbo št. 090-1/14-2/003, s katero mi je dostop do zahtevanih informacij zavrnil. Z obrazložitvijo, da »ostali zahtevani podatki na tak način niso zbrani oz. bi moral NIJZ, da bi lahko v celoti ugodil zahtevi prosilca, izvesti posebno raziskavo in posledično ustvariti nov dokument, kar pa presega definicijo informacije javnega značaja«. Tokrat ni bilo več izgovorov na »sodelavko na bolniški«, temveč obrazložitev, da »NIJZ s temi podatki v omenjeni evidenci oz. na način, ki bi omogočil posredovanje teh podatkov prosilcu, brez predhodne izvedbe analize oz. raziskave, ne razpolaga«.

 

Zoper to odločbo sem 29. 1. 2014 ponovno vložila pritožbo na IP zaradi zavrnitve dostopa do informacij javnega značaja. Še vedno sem bila (naivno) prepričana, da NIJZ razpolaga s podatki o letnici uvedbe posameznih cepiv v program obveznega cepljenja, le da očitno nimajo urejene evidence.

 

Na tej točki pa je prišlo do nedopustnega »zapleta«. Za razumevanje, kako zelo neopravičljivo je bilo nadaljnje ravnanje NIJZ, je potrebna kratka obrazložitev upravnih postopkov.

Kadar se vlaga pritožbo na IP zoper zavrnilno odločbo državnega organa, je postopek sledeč: pritožba se ne pošlje direktno IP, temveč se jo v dveh ali več izvodih vloži pri organu, ki je izdal zavrnilno odločbo (v tem primeru pri NIJZ). Ta organ nato preveri, ali je bila pritožba pravočasna, dovoljena in ali jo je vložila upravičena oseba, nato pa je ta državni organ tisti, ki mora pritožbo posredovati naprej na IP (mu jo odstopiti v reševanje). Postopek je utečen, jasen in nesporen. Še več, vsaka zavrnilna odločba vsebuje pravni pouk, na kakšen način je potrebno vložiti pritožbo. Tudi odločba NIJZ je seveda vsebovala ta isti pravni pouk. Še enkrat, postopek je jasen in rutinski; nobenega razloga, opravičila ali razlage ni, če državni organ ne ravna v skladu s tem postopkom. Pa vendar je NIJZ storil natanko to...

 

29. 1. 2014 sem na NIJZ pravilno in v skladu s pravnim poukom poslala dva fizična izvoda pritožbe zoper zavrnilno odločbo št. 090-1/14-2/003. NIJZ bi moral to pritožbo pregledati (če je pravočasna in vložena s strani upravičene osebe) ter jo poslati naprej na IP. Tega niso storili, temveč so pritožbo preprosto ignorirali, s čimer so kršili upravni postopek.

 

Ker so dnevi minevali, pričakovane odločbe pa ni bilo od nikoder (saj je IP sploh ni prejel), sem 18. 3. 2014 povprašala na NIJZ, katerega dne so mojo pritožbo posredovali naprej. Njihov odgovor sem prejela še isti dan – le da se je »po pomoti« nanašal na eno izmed prejšnjih pritožb. Zato sem 20. 3. 2014 ponovno poslala elektronsko pošto, jih opozorila na napako in prosila za odgovor glede aktualne pritožbe. Z njihove strani ni bilo odziva, zato sem 26. 3. 2014 poslala še eno pismo.

27. 3. 2014 so mi vendarle posredovali sledeči odgovor: »Še enkrat smo preverili v pravni službi, kjer odgovarjajo, da je bila pritožba naslovljena na Informacijskega pooblaščenca in nam poslana zgolj v vednost, zato je tudi mi nismo nikamor pošiljali«.

 

Še enkrat poudarjam, da je bila pritožba pravilno vložena v skladu s postopkom in predpisi. Izgovor, da je bila »naslovljena na Informacijskega pooblaščenca in njim poslana zgolj v vednost«, si je možno razložiti na dva načina.

 

1. možnost: pravna služba NIJZ je nesposobna ter ne pozna osnovnih predpisov o upravnih postopkih. Takšna nesposobnost in nestrokovnost enega oddelka zavoda postavlja pod vprašaj delovanje celotnega NIJZ ter kliče po inšpekcijskih postopkih in preverjanju poslovanja NIJZ.

 

2. možnost: pravna služba NIJZ seveda zelo dobro pozna upravne postopke, saj le-ti konec koncev predstavljajo njihovo temeljno delovno področje. Moje pritožbe niso ignorirali iz nevednosti, temveč je šlo za namerno (nelegalno in nelegitimno) sabotažo z namenom nadaljnjega onemogočanja dostopa do informacij. Kar seveda ponovno postavlja pod vprašaj delovanje celotnega NIJZ, vzpostavlja sum resnih prekrškov ter kliče po inšpekcijskih postopkih.

 

Katera varianta je torej pravilna? Nesposobnost? Ali namerna sabotaža? V resnici seveda ne mislim, da pravna služba NIJZ ne bi obvladala postopkov...

 

Po precej besni pritožbi[5] sem 31. 3. 2014 prejela telefonski klic pravne službe NIJZ, v katerem so se mi opravičili za nastali zaplet ter zagotovili, da nikakor niso nalašč zadržali pritožbe IP, da so resnično mislili, da jim je bila poslana zgolj v vednost, da jim običajno pošljejo samo v vednost[6] ter da je res, res šlo zgolj za nesporazum. Niso me prepričali.

 

So pa po vseh teh kolobocijah 8. 4. 2014 mojo pritožbo, z 52-dnevno zamudo,[7] vendarle posredovali IP.

IP je ugotovil, da »organ ni obvezan k vodenju evidence o letu uvedbe posameznega cepiva in posameznih odmerkov tega cepiva, zaradi česar organ teh podatkov prosilki ni mogel posredovati, saj organ s takšnim dokumentom ne razpolaga« (7. 7. 2014, odločba št. 090-78/2014/10, str. 3).

 

Po skoraj 8,5 mesecih papirnate vojne se je torej izkazalo, da mi NIJZ ne more posredovati informacij o cepilnih shemah, ker teh osnovnih informacij sploh NIMA.

 

Na postopanje IP nimam nikakršnih pripomb, saj se je edini v vseh postopkih v zvezi z dostopom do informacij javnega značaja izkazal s korektnim, poštenim in strokovnim delovanjem.

Je pa vseeno potrebno izpostaviti naslednji vidik: NIJZ k vodenju evidence o letu uvedbe posameznega cepiva in posameznih odmerkov tega cepiva v program obveznega cepljenja sicer res ni neposredno zavezan s specifičnim zakonom, ki bi izrecno zahteval zbiranje teh podatkov, je pa iz spodaj navedenih določil Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej-J) očitno, da jih morajo zbirati, obdelovati, vrednotiti in analizirati, da lahko izpolnjujejo z zakonom določene naloge, še zlasti načrtovanje, spremljanje, vrednotenje in izvajanje programov za krepitev zdravja in preprečevanje bolezni.

 

Med naloge NIJZ po 6. členu ZZDej-J (Ur. l. RS, št. 14/13) med drugim namreč spada:

* proučevanje zdravja in zdravstvenega stanja prebivalstva;

* vodenje in upravljanje zbirk podatkov s področja zdravja in zdravstvenega varstva;

* nudenje statističnih in drugih javno dostopnih podatkov s področja zdravstvenega varstva;

* spremljanje in preučevanje dejavnikov, ki vplivajo na zdravje;

* spremljanje nalezljivih bolezni;

* načrtovanje programov, vključno s programom cepljenja in zaščite z zdravili;

* načrtovanje, spremljanje, vrednotenje in izvajanje programov za krepitev zdravja in preprečevanje bolezni;

* priprava strokovnih podlag za oblikovanje javnih politik in programov na področju javnega zdravja.

 

Podatki o tem, kdaj je bil v program obveznega cepljenja uveden posamezen odmerek posameznega cepiva, kako so se dopolnjevale oz. spreminjale sheme cepljenja, so osnovni podatki o cepivih in cepljenju. Na podoben način, kot so npr. podatki o spolu ali starosti osnovni demografski podatki.

 

Podrobno poznavanje cepilnih shem, sedanjih in preteklih, je eden bistvenih predpogojev za dejansko, utemeljeno evalvacijo programov cepljenja, torej za načrtovanje, spremljanje, vrednotenje in izvajanje programov. Ter seveda za s tem povezano spremljanje nalezljivih bolezni.

 

Kako naj institucija, zakonsko neposredno obvezana za vse našteto, to nalogo opravi brez vpogleda v pretekle programe? Kako naj ovrednoti katerikoli dani program cepljenja, če ga nima s čim primerjati? Kako naj izvede relevantne analize in evalvacije vplivov programov cepljenja na gibanje nalezljivih bolezni in na ostale bolezenske trende? Analize, pri katerih je časovna komponenta (longitudinalna primerjalna študija) ena izmed bistvenih, saj je brez nje stvari nemogoče postaviti v perspektivo ter zaznati in ovrednotiti dolgoročne trende? Odgovor je jasen: ne more. In takih analiz tudi ne izvaja, čeprav jo zakon k temu dejansko zavezuje.

 

Tako v resnici ne vemo, ali so sedanji programi cepljenja boljši ali slabši od tistih v preteklosti. Ne vemo, kakšne konkretne pozitivne ali negativne učinke imajo spremembe cepilnih shem, uvedbe ali ukinjanja posameznih cepiv ali posameznih odmerkov[8] na trende zdravja in bolezni v populaciji. Ker tega v resnici nihče ne preverja. Ker se ne vodi niti osnovnih evidenc o implementiranih cepilnih shemah, kaj šele, da bi se izvajalo poglobljene longitudinalne študije njihovih učinkov.

 

 

[2]           V vmesnem obdobju sem preko starih medicinskih člankov (Wallgren in Andoljšek 1959; Wallgren in Andoljšek 1960, Kraigher 1982) dobila nekoliko vpogleda v pretekle programe obveznega cepljenja v Sloveniji. Izkazalo se je, da uvajanje posameznih cepiv in odmerkov teh cepiv ni potekalo bolj ali manj linearno, kot sem predpostavljala, temveč da so se programi dokaj drastično spreminjali vsakih nekaj let. Nenehno se je npr. spreminjalo ne samo število odmerkov, temveč tudi starostno obdobje, v katerem je bil posamezen odmerek apliciran. Slika obveznega cepljenja v Sloveniji je zato precej zmedena, kompleksna in neenotna. Toda to NIJZ nikakor ne odvezuje obveze vodenja natančnih in preglednih evidenc; nasprotno, glede na pestro in razgibano cepilno zgodovino je nujnost omenjenih evidenc ter malomarnost NIJZ še toliko bolj očitna.

 

[3]           »Se vam oglasimo, ko se vrne sodelavka z bolniške, vendar je žal še vedno odsotna. Sodelavka bi lahko pogledala, katere zadeve sploh imamo v elektronski obliki, po vsej verjetnosti jih imamo namreč samo v fizični obliki, zato smo vam omenili, da bi se oglasili pri nas in arhivske dokumente pregledali sami« (NIJZ, odgovor z dne 3. 12. 2013).

 

[4]           Kar je (oz. bi moralo biti) logično in samoumevno, saj gre za eno izmed temeljnih informacij, s katerimi bi NIJZ kot institucija, zadolžena za izvajanje dejavnosti na področju cepljenja, vsekakor morala razpolagati.

 

[5]           Poslani tudi IP, ki je ugotovil, da je NIJZ kršil določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (245. člen in četrti odstavek 65. člena ZUP), zato je zadevo odstopil v reševanje Inšpektoratu za javni sektor (dokument št. 092-32/2014/3). Nobenega dvoma torej ni, da je bilo ravnanje NIJZ nepravilno.

 

[6]           Kar je nesmisel in še en izgovor, saj pošiljanje neposredno IP, organu pa »zgolj v vednost«, ni pravilen postopek pritožbe.

 

[7]           Pritožbo so prejeli 30. 1. 2014. V skladu s 245. členom ZUP mora organ pritožbo brez odlašanja, najpozneje pa v 15 dneh od dneva, ko jo prejme, poslati organu, ki je pristojen, da o njej odloči (ZUP-UPB2, Ur. l. RS, št. 24/06). Posredovati bi jo torej morali najkasneje 14. 2. 2014, ne pa s skoraj dvomesečno zamudo. Če ne bi preverila, kaj se s pritožbo dogaja, bi le-ta še vedno počivala v kakšnem fasciklu, postopek pa bi bil še naprej »v mirovanju«.

 

[8]           Prim.: otrok, rojen leta 1958, je v prvem letu življenja prejel en odmerek cepiva s črnimi kozami ter dva odmerka cepiva davica-tetanus, skupno torej 5 odmerkov (Wallgren in Andoljšek 1959), ob čemer je cepivo s kozami eno izmed bolj nevarnih (pogoste – ali pogosto priznane – reakcije na cepivo). Otrok, rojen leta 1982, je v prvem letu življenja prejel cepivo s tuberkulozo ter 3 odmerke cepiv DTP+OPV, skupno torej 13 odmerkov (Kraigher 1982). Otrok, rojen leta 2006, je v prvem letu življenja prejel 3 odmerke cepiv DTP-IPV+HiB, torej skupno 15 odmerkov (Program imunoprofilakse in kemoprofilakse za leto 2006). Kako konkretno so se vse te spremembe odrazile na zdravju posameznikov in populacije?